Wedding workshop

Jutro. Vožnja proti Zagrebu. Čakanje na meji -ni, hvala bogu. Vozim in razmišljam kaj sploh pričakujem… Nič. Pojma nimam kako bo sploh potekalo, kdo sploh sta Marko in Petar. Vse, kar vem o njiju, je njuno delo, ki je… težko opisljivo in neotipljivo, pa vendar navdihujoče in občudovanja vredno. Zato tudi želim slišati njuno zgodbo, spoznati njuno delo.
Nastanim se v mestu. Slalom med tramvaji.

Nato skočim na enega in se peljem. Izstopim prehitro. Skočim na drugega. 🙂 Še dobro, da gre to tako enostavno in hitro. Gneča, zamišljeni obrazi.

Pojma nimam, kam točno grem. Ugibam in hodim. Jupi, našla. Naletim na Marka… Kot da se poznava že od nekdaj, topel stisk roke. Evo, prvi dan čaka kot bombaž, da vpije vse informacije. Polno radovednih in nepoznanih glav, pa vendar smo vsi enaki. Fotografi. Jupi, to bo zabavno!

Jutro. Naslednji dan. Zgodnje jutro je zame. Mesto še spi, čeprav je ura že čez osmo. Obožujem jutra v velikih mestih. Ker mi je to tako novo, tuje. Uličice in ulice, ki dišijo po novem dnevu. Diši po kavi tistih jutranjih ljudi, ki že iščejo svojo dozo. In berejo časopis. Ljudje hitijo za tramvaji. Ženske tukaj so neverjetno lepe. In še posebno lepo urejene. Opazujem jih in občudujem. Če bi sama želela biti ena izmed njih, bi zjutraj potrebovala dobro uro več v kopalnici. 🙂

Kupim sendvič in rogljiček. Prebujajo se prodajalci rož. Ahhh. Obožujem. Koliko tega! Če bi imela ta dan rože kam dati, bi verjetno pokupila pol tržnice. Če bi živela v mestu, kjer je prodaja rož in šopkov enaka prodaji solate, bi verjetno v  svojem stanovanju potrebovala še kakšno vazo in vazico več. Predvsem rože me navdušijo. Obožujem jih, zaljubim se vanje.

In sem spet tukaj. Danes še bolj željna novega! In komaj čakam, da se lotimo shootinga! Akcija, akcijaaa!

    

Težko bi našla pametne besede za vse občutke. In čutim veliko navdušenje ter spoštovanje do ostalih kolegov fotografov. Kako zelo dobri so! In preprosti ljudje. Enaki drug drugemu. Počutiš se enakovrednega, čeprav se zdi, da je pot do “biti dober” še tako daleč. Ampak zdaj vem, da imam ob sebi nekoga za vseh tistih tisoč vprašanj, nekoga, ki čuti isto, kot ti, je prav tako včasih totalno zgubljen in obupan, nekoga, ki z veseljem deli vse novosti in skrivnosti s tabo. Ker si s tem, ko pomagamo drug drugemu samo še boljši. E, to je to! Podpišem.

Zagreb, hvala ti za to čudovito izkušnjo. Hvala vama, draga cenjena kolega fotografa, Marko & Petar, da s takim veseljem delita svoje znanje in izkušnje z nami, ki smo na tej poti še totalni prvošolčki. Nerodni, zgubljeni, prestrašeni, nemalokrat potrebni vzpodbudne besede. Ali dveh. Treh. Dober občutek je imeti nekoga v ozadju. Za tisti “objem”, ki ga vsi potrebujemo na tej poti, ki je tako zelo čudovita, zabavna in vredna vsakega truda, a na začetku tako zelo težka.

Ker smo zaljubljeni v svoje delo in bomo vztrajali vsak dan posebej, da ustvarimo nekaj posebnega in nepozabnega na tem svetu. Fotografije. Spomine.

Hvala.

 

****

Njuno delo najdete na:

mweddings

Petar Jurica

****

 

 

 

Leave a comment