Leto 2017

Čeprav nikoli ne pišem o sebi, sem tokrat začutila, da želim napisati par besed o tem kdo je oseba na drugi strani fotoaparata in kaj vse ji je leto 2017 prineslo… In kakšne so želje za prihodnje…

Ob koncu leta se običajno, vsaj v mislih, sprehodimo skozi odhajajoče leto -kaj nam je prineslo dobrega, kaj “slabega” a modrega, s čim smo zrasli, ob kaj smo se spotaknili…

Minulo leto si bom zapomnila kot res prelomno leto v mojem življenju… Zgodilo se je toliko lepega in dobrega, pa tudi kar nekajkrat me je pošteno zmlelo in premlevalo… Kadarkoli se zgodi kaj “slabega” (v bistvu se na koncu zmeraj izcimi v nekaj dobrega) in čeprav vem, da vse to potrebujem, da postanem to, kar mi je namenjeno, me vsaka malenkost lahko pošteno vrže iz tira in takoj me misli načenjajo z dvomi ter milijon vprašanji kam grem in kdo sem… Ker sem zelo čustvena oseba in si vsako besedo ali dejanje vzamem k srcu (največkrat čisto preveč), me svet lahko kaj hitro vrže s tira. Pa vendar sem do sedaj še zmeraj nekako potegnila iz tega najboljšo verzijo sebe in lekcije, s katerimi sem stopila korak višje. Hvala vsem tistim, ki ste ves čas verjeli vame ter iz srca hvala za vsako toplo, prijazno besedo, ki ste mi jo namenili. <3

Že nekaj časa sem tudi bila bitko s svojim zdravjem, ki me je pošteno načelo tako fizično kot psihično, med drugim me je spomladi čakala tudi operacija kolena. Pa vendar je bila kljub vsemu to bitka, ki je sredi vojne tako nepričakovano prinesla mir in tiho, nepričakovano zmago. Nekega dne sem preprosto začutila, da se nekaj dogaja … in res, v meni je raslo drobceno bitjece! Nikoli ne bi mogla in upala  pomisliti, da nekaj tako čudovitega zraste v času, ko nimaš niti najmanjšega upanja, da te čaka nekaj tako krasnega. Življenje je res hecna stvar in srečna sem, da nismo mi tisti, ki ga nadzorujemo, ampak, da se stvari preprosto odvijajo, kot se morajo in nekako je to zmeraj v najboljši smeri (čeprav vse tolikokrat kaže vse prej kot to). Hvaležna sem življenju, da ne obupa nad nami in ima v levem žepu zmeraj skrite najboljše karte za trenutek, ko resnično potrebujemo svojega asa.

Tako me spomladi čaka nova pustolovščina! Najčudovitejša pustolovščina o kateri sem sanjala že lep čas in sedaj, ko se stvari počasi (a vidno) že odvijajo, je vse tako, kot sem tolikokrat slišala… Ne vem še povsem točno kaj se sploh dogaja, vem in čutim pa, da je nekaj najlepšega in, da se že neskončno veselim dne, ko bom spoznala to bitjece, ki tako veselo razgraja že sedaj. 🙂

Spomladi sem se tudi preselila v nov dom. Še ena življenjska prelomnica. Dom, ki sva ga z mojim dragim narisala in “sestavila” sama ter s pomočjo prijateljev, sosedov. S tem so vse moje sanje ter najmanjše ideje počasi dobivale obliko (zagotovo en dan napišem tudi kaj na to temo). 😉 Čeprav sem se prvič v življenju nekam preselila in me je bilo malce strah, je bil zame to tako čudovit korak in tukaj, sredi Slovenskih goric se počutim tako krasno in srečno! Lepo je. In tako lepo je, ko hiša naenkrat postane dom; ne le zaradi vsega, kar si sam ustvaril, ampak zaradi ljudi, s katerimi ta dom ustvarjaš.

Naučila sem se peči potico, vsak teden skuham nekaj novega, uživam na mojem ljubem balkonu s pogledom na gozd in zahajajoče sonce, … uživati ob večerih na njem s kozarcem dobrega vina ali najboljšega čaja … Sama ali v njegovi družbi. Njegovi, ki je ustvaril ta dom. Za naju. Obožujem ga, ker je tako krasen in nikoli niti za trenutek ne podvomi vame (medtem, ko sama že zdavnaj stokrat) -ne pri delu, ne pri kuhanju, ne pri čemerkoli (on je veeeliko bolj potrpežljiv kot jaz). In od vsega se ga najbolj veselim spoznati v najlepši vlogi. B., krasen ati boš, otroci te že sedaj obožujejo. <3

Tudi v fotografskem svetu je bilo kar nekaj dogajanja. Pestra in čudovita poročna sezona, selitev in otvoritev studia na novo lokacijo, novi začetki, … Hkrati pa je bilo kar nekaj dvomov ali ostati na tej poti, ali sem dovolj dobra v tem, kar počnem, večkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami in tudi izgubila sem se; prevečkrat sem tudi poslušala tiste, ki so me želeli prepričati, da to ni prava pot zame… Toliko želja in idej, ki jih želim uresničiti, doseči -pa se mi hkrati zdi kot borba z mlini na veter, včasih mi zmanjkuje časa ter energije za vse, čeprav je vse, kar počnem, točno to, kar si želim in me hkrati izpopolnjuje ter osrečuje. Res je nemalokrat težko, ko se najde nekaj ali nekdo, ki te želi pohoditi in zdrobiti, ko si tako ranljiv ter krhek kot sveže pečeni orehovi rogljički in medtem, ko vse počneš s popolno predanostjo, ljubeznijo ter strastjo… Ampak ravno v tem je čar življenja, da se vedno znova pobiramo in postajamo še boljši, kajne?

Hvaležna sem za vse čudovite ljudi, ki so mi zaupali in s prav tolikšno hvaležnostjo se veselim vseh novih sodelovanj ter vseh tistih, ki se znova in znova vračate k meni. Hvala vam, iz srca. <3

Pravi blagoslov je, ko že od majhnih nog veš, kaj si želiš početi, ko boš velik in te življenje po haloških ovinkih tja tudi pripelje, vendar je najtežji del vztrajno hoditi po tej poti, se pobirati ob ovirah ter padcih in verjeti v to kar in kako to počneš. Ko bi se le znali večkrat videti tako, kot nas vidijo drugi, bi bilo vse veliko lažje. Koliko blagoslovov nam je danih vsak dan pa jih ne vidimo ali si jih ne dovolimo občutiti…. Ko bi se le znali bolj zavedati svoje enkratnosti in čudovitosti… Ko bi le…

Sedaj, ko se je leto 2017 izteklo in se v mislih sprehajam po vsem, kar se je dogajalo, sem v bistvu hvaležna in srečna. Mirna. Zadovoljna. Čeprav bi v vsakem trenutku, situaciji lahko že naslednji hip marsikaj izboljšala, naredila drugače… hkrati ne bi spremenila nič. Tudi drevo raste počasi, da okrepi svoje korenine, tudi zima mora priti, da zacveti čudovita pomlad… Pa naj se sliši še tako klišejsko. Prav vsaka malenkost, oseba, dejanje v naših življenjih je tukaj  z določenim namenom in smislom. Vse je tako dobro preračunano in zastavljeno, na nas pa je, da to vidimo, začutimo in hvaležno sprejmemo. In najpomembnejši nauk minulega leta -ko vse spustiš iz rok, pride k tebi -vse želje, ideje,… najdejo pot, ko jih spustiš v vesolje.

Zato se v tem trenutku hvaležno ter z vsem bitjem obračam k vsem tistim, ki so verjeli vame, mi kakorkoli ali nevede pomagali, tudi tistim, ki so me spotikali, saj sem sedaj tukaj, kjer sem. V novem studiu, kjer želim ustvarjati vaše dragocene spomine, biti vsak dan boljša v vseh pogledih, hkrati pa bo počasi prišel tudi čas, ko bom malenkost bolj odsotna, mejli bodo dalja časa ostali neodgovorjeni, stran bo rahlo zapostavljena, … Ker bom v tistem trenutku nekje drugje. Mama bom. Čeprav vem, da bom kaj kmalu hlastala po ustvarjanju, verjamem, da bom nekaj časa potrebovala zase. Zanj. Za drobno bitjece, ki sem ga tako zelo želela, sanjala. Sedaj bom na prvem mestu MAMA. Kmalu. Kako čudovito zveni…

No to je teh par besed… Nikoli nisem znala biti kratka. 🙂

Dragi moji,

naj bo leto 2018 za vas res posebno leto vsak dan posebej, polno dragocenih trenutkov in spominov (ki jih bom za vas z veseljem ujela v spomin). Naj bo to leto, ki si ga bomo zapomnili po številnih čudovitih presenečenjih, nepričakovanih klicih in obiskih prijateljev,  doseženih ciljih, preseženih pričakovanjih, drznih in pogumnih dejanjih ter ljudeh, ki delajo naše življenje tako zelo posebno in dragoceno.

Želim, da se vam vsak dan zgodi nekaj čudovitega!

 

ps.: Pa vi, verjamete v čudeže? 😉

 

Z ljubeznijo,

Marcella.

 

 

 

 

 

Leave a comment