Everything happens for a reason

tumblr_lqd6t79jR51qitvdso1_500

Enostavno ne morem več mimo tega, da ne napišem nekaj glede tega… Zadnje čase se mi namreč vedno pogosteje dogaja, da mi življenje na pot pripelje ljudi, ki so tako ali drugače bili del moje preteklosti. Prvi tak primer je bil, ko sem na nekem dogodku fotografirala in me je ogovorila ena punca, da se me spomni iz srednje šole, kljub temu, da je dve ali tri leta starejša. To mi je blo ono res neverjetno presenečenje, saj smo bili na šoli iz vseh koncev in smo se le redki poznali s starejšimi letniki. Pa vendar sem ji nekako očitno ostala v spominu. Čeprav zdaj ne vem kdo je ta punca, sem ji vseeno hvaležna za te besede! Če pa slučajno bereš te vrstice, me le kontaktiraj. 😉
Zanimivo je tudi, kako nam življenje dostavi določene ljudi v določenih trenutkih našega življenja. Če želimo ali ne, če se strinjamo z izbiro ali ne, podarjeni so nam s točno določenim namenom. Vsaka, res prav vsaka oseba, ki vstopi v naše življenje, nosi svoje sporočilo in svojo vrednost za naša spoznanja, razumevanja…Res je pomembno, da vemo, zakaj nam je kdo dan, ker nosi toliko vsega lepega in dobrega. Tudi, če nam je kdaj zaradi kakšne osebe res res hudo in težko, verjemite, da za to obstaja presneto dober razlog. Če ne danes, pa vsekakor jutri. Ali dan zatem. 😉

Pred časom mi je bila dana možnost (še eno “naključje”) tudi spoznati sedaj zelo dobro prijateljico, katero sem sicer srečevala na faksu, vendar takrat nisva nikdar imele nekih stikov. Pa vendar se me Manuela spomni in po nekaj letih so se najine poti srečale sredi zime ob štedilniku na drve, ko sem pekla palačinke. Medve sva potem edine jedle neko nemogočo kombinacijo. Mislim, da je že to bil dovolj dober razlog, da sva potem rekle še kakšno debato. 🙂 Skratka, Manuela, zame si zelo posebna oseba, ki mi je bila poslana res “on time” in obe veva, da naju vežejo podobne, res podobne življenjske zgodbe. Neverjetno podobne. In res neverjetno se mi zdi, s kakšnimi nameni vse nas življenje poveže. In tako zelo čudovito se mi zdi, da prideva do določenih spoznanj prav zaradi besed ena drugi. Ti soliš pamet meni z istimi besedami, kot jaz tebi in to je včasih res res smešno in ironično. 😀 Vem in hkrati srčno upam, da bova še leta in leta hodili vzporedno po poti in da se bova čež čas smejali najinim pogovorom in vsem neumnostim, s katerimi se včasih ukvarjava. Prevečkrat. 🙂 It’s really nice to have u!

Šev eden takih dogodkov iz rubrike “Saj ni res -pa je!” 🙂 se mi je zgodil tudi pred kratkim. Nenazadnje se mi same takšne neverjetne zgodbe dogajajo prav v zadnjem času. Poroka. 2 tedna nazaj. Stopim iz avta in v istem trenutku stopi do mene nevestin oče in reče “Ti si pa Zalikina hči!”. 🙂 Prav rada bi videla svoj izraz v tistem trenutku. 😀 Seveda nič jasno… Nakar razloži, da se poznajo že od majhnih nog in da so se ravno letos čisto slučajno srečali za prvi maj in so se pogovarjali. In da sta v bistvu njena mama in moj oče bila kot mulca iz istega kraja. Že to mi je bilo neverjetno in kot, da ni dovolj neverjetnega za en dan, ugotoviva s pričo (nevestinim bratom) še bolj neverjetno zgodbo. Po neki popolnoma smešni poti ugotoviva, da smo hodili leta skupaj na morje v Strunjan. In potem pridejo na plano vsi tisti spomini iz res zgodnjih otroških let -od pudinga, ki smo ga jedli vsak dan do vseh kazni, ki smo jih “fasali”, ker smo prišli domov veliko pozneje kot dogovorjeno… In toliko tega je… Kakšna je možnost, da fotografiraš poroko, kjer se nismo poznali med seboj, nakar ugotoviš, da smo pa v bistvu leta preživeli skupaj na morju??? How amazing is that?! 😀

Še ena neverjetna zgodba se mi je pa zgodila danes. Za naše turistično društvo sem fotografirala izbrane hiše z urejeno okolico in ker me je nazadnje prehitel dež, nisem uspela fotografirati vsega. In sem šla danes. Ostala mi je namreč samo ena hiša -in zdaj mi je jasno zakaj. 🙂 Kljub temu, da sem to opravila v 30. sekundah, je vseeno do mene prišla punca, ki je bila “slučajno” zunaj in mi razloži, da se me spomni iz Punata, kjer smo bili 14 let nazaj. Vedela je kako mi je ime, celo kakšne kopalke sem imela! Če bi prišla katerikoli drug dan, sem prepričana, da se nebi srečali, na današnji sončni dan, ko je bilo polno vsega za postoriti okrog hiše pa sva se. In kakšna je verjetnost, da prideš na dvorišče k nekomu (ki mimogrede niti ne živi dolgo tukaj), ki ti že večkrat želi povedat, da se te spomni izpred mnogih let? In ne le to, bili sva celo dobri kolegici. 🙂 In prva stvar, ko sem prišla domov? Seveda, brskanje med starimi albumi in listanje med fotografijami. 🙂 In ker sem že od nekdaj za fotografije imela posebno skrb, sem imela vse lepo shranjeno in sem jih takoj našla. Punat l. 2000. Celo skupaj stojiva. Seveda, saj sva se baje ves čas družili. Sama sem zaradi težav s spominom, prikrajšana za marsikatero zgodbo iz otroštva, zato mi to toliko več pomeni. Sandra, res res sem vesela, da si mi danes povedala to zgodbo! Res se že veselim najine kavice v kratkem. 😉

In še kar nekaj podobnih zgodbic je… Ampak, kar imajo v bistvu skupnega vse te zgodbe, sem jaz kot oseba, kakšna sem bila takrat. Smešno je, da se jaz nobene od teh oseb od prej ne spomnim, mene pa drugi se. In zato sem razmišljala, kaj je potemtakem nauk teh zgodb?

Bistvo je, da ugotovim po čem so si me zapomnili in si me še zmeraj. Zadnje čase se mi namreč to dogaja že skoraj dnevno, da me pozdravi kdo, ki se me spomni od tam in tam. Najpomembnejše dejstvo pa je, da, če nebi ostala ista oseba skozi vsa leta, nebi bilo tako. Vsa leta sem namreč kot osebnost ista jaz, nisem se drastično spremenila; nasmeh, besede, kako kaj povem,… It’s still same me. In tudi vizualno se očitno nisem veliko spremenila. 🙂 Res je, da imam še zmeraj enako barvo las, tudi kilogramov imam še zmeraj podobno enako, še zmeraj rada počnem iste stvari,…  -in vse to je tisto, kar me dela to, kar sem. Še vzgojiteljica iz vrtca se me natančno spomni. 🙂 Očitno že od nekdaj v ljudeh puščam določene sledi in to mi pomeni res tako zelo veliko. In neskončno sem hvaležna, da je še danes tako. Danes še toliko bolj, na drugačen način. Svet fotografije mi daje z vsakim fotografiranjem neko novo dimenzijo in zmeraj neko zanimivo zgodbo. In za vsako posebej sem hvaležna. In vedno znova in znova slišim zgodbe, ki jih pišem s svojim fotografiranjem. Hvala vsakemu posebej, ki si vzame čas in mi napiše kako lepo in pohvalno besedo.

quote 1Resnično sem hvaležna za to, da lahko počnem v življenju to, kar je moja strast in ljubezen. In verjamem, da tudi moje poslanstvo. V bistvu sem srečna in hvaležna, da sem sploh našla oz. me je našlo to, kar mi je namenjeno, da počnem. ♥

In, ker sem ravno brskala med starimi albumi in se počutim nekoliko nostalgično, želim z vami deliti del sebe iz časov, ko so fotografije pomenile našo zasebnost in so bili le naši spomini. Zato toliko dragocenejši. Danes so spomini skorajda razvrednoteni. Nimajo enake vrednosti, kot nekoč. Pa vendar še zmeraj verjamem, da je veliko spominov le vaših in ne tudi od vseh ostalih. Imejte jih zase, uživajte v tem, da zanje veste le vi in še kdo.

Danes izbiramo v kakšni luči se bomo pokazali svetu, včasih pa je bil vsak trenutek običajno le en ujet trenutek na filmu. In takrat smo bili to, kar smo. 🙂 Preprosti, v smešnih oblačilih, s še bolj smešnimi frizurami, ampak točno to, kar smo.

scan0002scan

Želim vam, da nikdar ne pozabite na to, kar se skriva v vas in to, kar nenazadnje ste. Ne glede na to, kakšni smo -pravi ljudje, tisti, ki nas morajo, nas zmeraj najdejo. 😉 Ostanite zvesti sami sebi in imejte se radi. Bodite ponosni nase in na to, kar ste.

Krasen pozdrav, KM. ♥

Ps.: IMG_8624 copy

Leave a comment